MOJE OTROŠTVO

Rodila sem se 14. septembra 1963 na Hotavljah v Poljanski dolini, tam, kjer kopljejo znani hotaveljski marmor. Osnovno šolo sem obiskovala v Gorenji vasi. Vsak dan je na Hotavlje pripeljal šolski avtobus, nas odpeljal v Gorenjo vas. Tam smo izstopili in od postaje do šole vsak dan prehodili še kilometer peš. Šola namreč stoji na hribu nad vasjo.
Pred kratkim sem pri starših med zvezki na podstrešju našla svoje osnovnošolsko spričevalo. V prvem razredu so zapisane same petice, le telovadbo sem imela štiri, verjetno zato, ker sem se strašno bala višine in se že meter od tal vsa tresla, plezati pa sploh nisem hotela.
Sem pa zato veliko raje imela knjige, zlasti pravljice, ki jih je bilo v tistem času mnogo manj kot danes. Knjižnica na šoli je bila takrat ločena na knjižnico za nižjo in višjo stopnjo. Slikanice so mi hitro postale premalo. Na srečo imam dve leti in pol starejšo sestro, ki mi je iz knjižnice za višje razrede prinašala debele knjige s pravljicami – slovaškimi, češkimi, ruskimi, afriškimi … To so tiste pravljice, ki se dogajajo za devetimi gorami in devetimi deželami, kjer junaki premagujejo nepremagljive ovire, ko rešujejo svoje drage in na svojih poteh vsepovsod  srečujejo okostnjake premaganih. Borijo se s pošastmi s tremi in še več glavami, s sedemglavimi zmaji, ki so zelo kruti … V teh pravljicah zmagajo samo najpogumnejši junaki, nikoli junakinje ... Zdele so se mi preveč krute. Zmanjkalo mi jih je kmalu za tem, ko sem smela prestopiti vrata te prej nedosegljive knjižnice za višjo stopnjo… Začela sem prebirati vse vrste romanov, tudi tiste črno-bele za enkratno uporabo, ki so jih prodajali v trafikah s časopisi. Dobivala sem jih v dar od starejših sosed. Moja mama ni bila kakor večina mam, ki priganjajo k branju, in se je pogosto pritožila: »Kar naprej tiči v teh knjigah …« Še najbolj pa, ko se je prebudila sredi noči in videla, da v moji sobi še vedno gori luč. Mamo je tudi motilo, ker sem bila pogosto gluha za njene ukaze. Kaj če je bil pa svet v knjigah tako živ in veliko bolj zanimiv. Romani so bili tako napeti in jaz neizmerno radovedna. Oče je ponavadi preroško dodal: »Nekoč bo pisala svoje …« Zbrala sem vse bralne značke in do te prireditve imela spoštovanje, ki mi je tudi ostalo. Kadar nastopim s pravljico na podelitvah bralne značke,  se prelije v tremo, ki je sicer na predstavah več nimam. V nižjih razredih sem pogosto in z velikim veseljem nastopala tudi na šolskih proslavah.Te so bile na šoli ob vseh pomembnih praznikih. Ker je bila takrat Slovenija še del Jugoslavije in je bil predsednik tovariš Tito, so bile zelo pogoste.
Najbolj nepozabno pa se je  v tistem času v moj spomin in v moje srce zapisala Nackova mama. Bila je zelo posebna ženska. Čeprav je imela številno družino in veliko kmetijo, je vedno našla čas tudi za pisanje iger. Te je tudi režirala in so bile vsako leto 8. marca, na dan žena, v dvorani na Hotavljah. Prišli so ljudje od blizu in daleč in vsako leto je bila dvorana nabito polna. Nackova mama mi je že pred mojim vstopom v osnovno šolo dala prvo vlogo. Ne spominjam se je natančno, vem le, da sem morala narediti nekaj smešnega, kar mi je tudi zelo dobro uspelo, saj se je nabito polna dvorana nasmejala do solz. To je bil trenutek, ko so mene osvojile odrske deske, jaz pa Nackovo mamo. Odtlej je vsako leto eno izmed vlog pisala zame. Pri tem sem ji, včasih celo nadležno, zvesto pomagala, saj sem se že takoj po novem letu pojavila na njenih vratih z vprašanjem: »Mama, kaj bo pa letos?« Hočeš nočeš se je ob obilici kmečkih opravil, čeprav jih je pozimi na srečo malo manj, morala lotiti dela. Zvezek, v katerega je pisala, je vedno cvetel, dodani in iztrgani so bili listi, vsevprek je bilo počečkano, saj so bile igre seveda napisane na roko. Ker mi je bil ta njen zvezek kakor svetinja, ga imam še danes živo pred očmi.
Na prvih govornih vajah smo igro prepisali na roke, zgodilo pa se je tudi, da se je našel kdo, ki jo je natipkal na pisalni stroj. V igrah smo otroci igrali skupaj z odraslimi. Leta mojega otroštva so tako tekla od osmega do osmega marca. Na račun svojih vlog, za katere je bilo značilno, da so bile vedno smešne, sem uživala tudi posebno spoštovanje občanov.
Nackova mama je že dve leti pokojna. Šele na njenem pogrebu sem se zares zavedela, da je imela osem otrok. Res je, da so vsi starejši in sem jih tako mimogrede poznala, kot se pač poznajo vsi ljudje na vasi. Zavedela sem se, da sem bila sebična (menda so takšni nasploh vsi otroci). Ker me je zanimala samo igra, ki jo piše Nackova mama, sploh nisem opazila, koliko obveznosti ima.
Ko sem končala osnovno šolo, sva se začeli razhajati. Nekako mi je zamerila, da sem bežala v »veliki svet« in sem, ko sem bila že gimnazijka, kdaj zamudila tudi vaje. Ljubljane, še danes ne vem zakaj, ni marala. Ko sem ji kasneje, ko so bili v časopisih že članki o mojem delu, predlagala intervju, je bila name celo jezna, češ da to pa ne, kaj se sploh grem … In tako sva začeli hoditi vsaka po svojih poteh.
Nisem hodila v gledališče, otroških ali lutkovnih predstav nikoli nisem gledala, toda imela sem Nackovo mamo …
No ja, imela sem tudi prijatelje v cirkusu, ki je vsakih  nekaj let prihajal iz Češke v Poljansko dolino. Zamudila nisem nobene njihove predstave. Posojala sem tudi svoje zajčke za njihove čarovnije. Poleg zajčkov sem imela muce in psa Lesija, pa ne takšnega iz filma Lesi se vrača, ki me je popolnoma prevzel. Po filmu je imel samo ime. Bil je zelo pameten majhen bel mešanček z rjavimi lisami. Naučila sem ga, da je na zadnjih tačkah sedel na prtljažniku ponija, se s sprednjimi tačkami naslanjal na sedež, na katerem sem sedela, in sva se vozila po vasi. Za pusta sem ga celo oblekla v maškaro. Moje živali so bile vedno moji najboljši prijatelji in so še vedno.
Z lutkami sem se v živo prvič srečala šele v gimnaziji, ki sem jo obiskovala v Škofji Loki.

KAKO SE JE VSE SKUPAJ ZAČELO

Po gimnaziji sem se preselila v Ljubljano, kjer sem se pogosto počutila izgubljeno in samo. Prve lutke, ki sem jih naredila, so bile takšne za v žep, bile so kot nekakšni skriti prijatelji, ki so bili samo moji in so mi v letih, ko sem izgubila pravljice, pomagali spet najti mojo pot. Leta 1984, kmalu zatem, ko sem se na ljubljanski univerzi vpisala študij etnologije, sem začela pripravljati priredbo pravljice Mala čarovnica, ki ni mogla postati zlobna. Prevzele pa so me tudi čarovnice in škratje iz slovenskega ljudskega izročila. Začela sem jih izdelovati ter kmalu s prvo predstavo tudi nastopati. Celo leto sem zbirala pogum za prvi nastop z Malo čarovnico. V okviru te prirejene pravljice se je oblikoval tudi prvi avtorski lik – Mavrični škrat, ki je dal prijazni čarovnici mavrični prah, da je z njim premagala zlobne coprnice. Posula jih je z mavričnim prahom, da njihove metle niso več letale, in postala je edina prijazna čarovnica.
Prve predstave Male čarovnice so bile uspešne in povsod, kjer sem nastopala, so izrazili željo, da bi prišla še kdaj. Izdelovala sem tudi zelo veliko čarovnic, kar po sto naenkrat … Seveda so bile vse prijazne in dobre. Leta 1987 mi je ministrstvo za kulturo dodelilo status umetnice. Začela sem si izmišljati nove pravljične vsebine.
Izšle so prve knjige, posnete so bile prve pravljice,  začela sem sodelovati s televizijo Slovenija, nastopala sem po vsej Sloveniji. Na Dolgem mostu v Ljubljani sem imela sedem let svojo dvorano, kjer sem ustanovila Zavod za izvedbo pravljičnih projektov – Mavrično gledališče.
Iz mavričnega prahu Mavričnega škrata, s katerim je mala čarovnica, ki ni mogla postati zlobna, posula zlobne coprnice, da so izgubile svojo moč, je zraslo tudi pravo mavrično drevo.

KAKO JE NASTALA MAVRIČNA DEŽELA

Prva avtorska pravljica je bila Zaljubljeni zmaj. Kmalu zatem je vse skupaj zalila Morska Kapljica, oblikovala pa sta se tudi že prijazna čarovnica Zelena in povodni mož Voltek ter z njima predstava Povodnjak in Makov škrat. Oba še vedno nastopata in sta poleg Kapljice zagotovo od vseh pravljičnih junakov nastopila največkrat. Tudi njuna zgodba se nadaljuje s predstavo Začarane rožice prijazne čarovnice. V tretjem nadaljevanju z naslovom Kapljica na obisku se poveže tudi s Kapljico, ki je sprva imela eno predstavo o letnih časih, zdaj ima že štiri in vsaka od teh ima spet več različic. Predstava je v gledališču drugačna kot v telovadnici, odvisno pa je tudi od tega,  za koga se igra in kakšno je sodelovanje. Vsaka predstava je kakor vejica mavričnega drevesa, saj nobene ne znam popolnoma ponoviti. Vedno je kaj drugače. Tudi prostor je vsak kot belo platno in drugače narekuje postavitev scene.
Pravljice iz Mavrične dežele, ki so jo s pomočjo škratov in palčkov zgradile prijazne čarovnice takšno, da so v njej brez skrbi lahko dobre, se med seboj prepletajo in nadaljujejo, hkrati pa je vsaka od njih tudi samostojna predstava. Učijo o življenju na pravljičen način in sporočajo, da življenje ni črno-belo, da ga lahko doživljamo v barvah, mavrično. Poudarjajo spoštovanje pozitivnih vrednot življenja in hkrati učijo, kaj je prav, kaj narobe ...
Ohranjam jih, z njimi nastopam in jih še vedno dograjujem.
Povodni mož Voltek bo vedno Voltek, kot sem jaz Jana, prav tako Kapljica, Makov škrat in vse prijazne čarovnice ... Ostajajo igralci iz Mavrične dežele, le vsake toliko časa jih doleti kakšna »lepotna operacija« ali dobijo nove lepše kostume. 

PREDSTAVE IZ VILINSKEGA SVETA

V zadnjem obdobju raziskujem Vilinski svet. V teh predstavah nastopajo liki iz ljudskega izročila, kot so vile in vilenjaki ter vilinski škratje, izmišljam pa si tudi svoje pravljične junake. Tako so nastali mračnjaki črnjaki: kruti Krutko, butko Tupko in naduti Nadutko; telebana Dumbo in Bumbo, pošast Bargufi in breza Nana Jasna ...
Vile niso izumrle s pastirci. Še vedno so, le prilagodile so se novemu času.
Vilinske pravljice poosebljajo naravo in se v prefinjeni simboliki spogledujejo z duhovnimi elementi, zadnja nastala predstava Lunina vila pa je odprla nov neskončen pravljičen prostor – vesolje.

KAJ PRAVZAPRAV DELAM

Pogum, da vse potrebno za predstavo naredim sama, mi je verjetno dala prav Nackova mama. Tudi ona je vse naredila sama – zamislila si je vsebino, jo napisala in režirala ter na vajah vsako vlogo tudi odigrala. Le na odru se je skrila za zaveso in postala nam igralcem prišepetovalka.
Že v otroštvu sem se naučila različnih ročnih veščin. Pletla sem si puloverje, kvačkala, izdelovala prtičke, šivala sem nogavice in preprosta oblačila zase in za svoje punčke ter veliko risala. Imela sem cele škatle junakov iz risanih filmov, ki sem jih prerisovala iz otroških knjig in zabavnikov.
V mojih pravljičnih predstavah so žive igralce zamenjale lutke, ki so z mojo pomočjo tudi igralci, vendar iz pravljičnega sveta.
Lutke za predstave izdelujem sama. Zamislim si lik – na primer vilinčka, in ga ob izdelovanju začnem spoznavati. Lika nikoli prej ne narišem. Med izdelovanjem se oblikuje zgodba in hkrati vloga, glas in značaj lutke.
Ko pravljica zaživi kot predstava, se ustvarjalno raziskovanje nadaljuje ... Kot avtorica se prilagajam različnim prostorom in odzivom različnih starosti … Predstavi iste pravljice nikoli nista enaki, četudi sta na istem odru. Moji nastopi zato niso ponovitve, ampak raziskovanje in odkrivanje novih  pravljičnih obzorij. Z nastopi se predstava spreminja, bogati in preoblikuje.
Zgodba se ponavadi gradi zelo dolgo, tudi več let, dokončno se oblikuje šele po več predstavah, ko svoje občutke izrazijo še gledalci. Ko pravljico prvič zapišem, je premiera blizu. Narediti moram še scenografijo. Na koncu pride na vrsto glasba za predstavo.
Ko gradim novo predstavo, ne razmišljam prav posebej o tem, da je namenjena otrokom. Delam jo za ljudi, ne glede na to, koliko bodo stari. Na pravljičen način se ljudje ne delijo na otroke in odrasle, ampak na ljudi z več ali manj leti.
Žalosti me napačno prepričanje, da so pravljice za majhne otroke. Predstave rada igram tudi za višje razrede, še posebej vse vilinske pravljice …

KAKO JE PRIŠLO DO USTANOVITVE MAVRIČNEGA GLEDALIŠČA

Mavrično gledališče je bilo ustanovljeno leta 1994, ko sem na Dolgem mostu v Ljubljani dobila od Krajevne skupnosti Kozarje dvorano. Razmišljala sem o imenu in ugotovila, da ga imam pravzaprav na dlani. Pravljica Povodnjak in Makov škrat govori o pomenu ohranjanja čiste narave, torej je zelena pravljica. Pravljica Začarane rožice prijazne čarovnice je njeno nadaljevanje, poudarja pa pomen prijateljstva in se v mavrici preliva v rumeno, saj je prijateljstvo toplina in predstavlja barvo sonca. Predstava Zaljubljeni zmaj na zabaven način predstavi zaljubljenost in je rdeča;  z Morjanko, ki v predstavi razloži, da je ljubezen tudi način življenja, se v mavrici prelije na eni strani v zeleno in na drugi v modro ... Potem je tu še Modra pravljica o mavrici in Modrem svetu, ki je izrazito modra in predstavi pomen lepih misli in želja. Z morsko Kapljico v glavni vlogi, ki je modra, ker je iz morja, in jo zanima tudi veliko stvari, se rada uči in želi postati tudi zares modra, je mavrica zgrajena. Pravljice same so mi narekovale ime gledališča, saj so mavrične, vsaka pa simbolično poudarja eno mavrično barvo bolj kot druge. Pripovedujejo o življenju na pravljičen način in prepletajo resnično z neresničnim, predvsem pa sporočajo, da je narava, ki nas obkroža, naš pravljični svet ...
Nisem bila tako modra, da bi vse to načrtovala. Bila sem očarana in počaščena hkrati ob ugotovitvi, da samo odstiram tančice nečesa, kar že obstaja ...
To spoznanje mi nalaga veliko odgovornost tako do pravljičnega sveta  kot  tudi nasploh …

KAJ JE SKUPNO VSEM MOJIM PRAVLJICAM

Niso boj med dobrim in zlim, ampak vedno zmaga spoznanje dobrega, moč notranje lepote. Vsak lahko postane dober in se spremeni, če hoče.
Zlo izhaja iz neznanja, obupa ...

KATERE KNJIGE SO ŽE IZŠLE?
ZALJUBLJENI ZMAJ (1988, 1990, 2000), KAPLJICA (1989), POVODNJAK IN MAKOV ŠKRAT (1990), MORJANKA (1994), pravljični roman MAVRIČNI SVET LJUBEZNI (1996), ZAČARANE ROŽICE PRIJAZNE ČAROVNICE (2001),
VILINKA (2004) in PRAVLJICA O BREZI (2006).

NA VIDEOKASETAH SO LETA 1992 IZŠLE PRAVLJICE:
POVODNJAK IN MAKOV ŠKRAT, ZALJUBLJENI ZMAJ, MORJANKA

TV SLOVENIJA JE POSNELA IN PREDVAJALA PRAVLJIČNE PREDSTAVE:
POVODNJAK IN MAKOV ŠKRAT, ZALJUBLJENI ZMAJ, ZAČARANE ROŽICE PRIJAZNE ČAROVNICE, VILINKA, PRAVLJICA O BREZI, KAPLJICA V POMLADI
in ZIMSKA ZGODBA.