GOVORI SE, DA JE SVET VILENJAKOV IN VIL IZGINIL - MINIL, DA SE JE SKRIL, SKRATKA, DA GA VEČ NI, A TO NE DRŽI … VILINSKA BITJA SO DUHOVI NARAVE, TOREJ BODO MED NAMI, DOKLER BODO RASLA DREVESA, ROŽE IN TRAVE, LE POZABILI SMO MALO NANJE. DA BI SE JIH SPET SPOMNILI, JE NASTALA PRAVLJICA O VILINKI IN VILENJAKU.

VILINSKA DEŽELA JE DEŽELA, V KATERI ČAS, KOT GA POZNAMO, NE OBSTAJA … TUDI BARVE IN OBLIKE V NJEJ SO SVEŽE IN OSTRE, DA SE ZDI, KOT DA SO SE POJAVILE TISTI TRENUTEK, KO SE Z NJIMI SREČAMO, A HKRATI SMO PREPRIČANI, DA OBSTAJAJO ŽE OD PRADAVNINE.

V VILINSKI DEŽELI TUDI POZIMI CVETIJO ZIMZELENE CVETLICE. V VILINSKI DEŽELI JE, KAKOR BI BIL SREDI PESMI.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.16.6-9-4 STRŽINAR, Jana Vilinka : lutkovna pravljica iz Vilinske dežele / Jana Stržinar ; [fotografije Dušan Moll]. - Ljubljana : Mavrično gledališče, 2004 ISBN 961-91497-0-X 216862464

Skalni Vilenjak prebiva v samoti. Umaknil se je v gore in se skril med skale. Sčasoma jim je postal podoben, ves siv in hladen. Med skalami ga je bilo težko opaziti, četudi si mu prišel blizu.

Vilenjak v resnici nikoli ni bil sam. Čutil je zrak, zemljo in skale in vetrček mu je bil blizu. Spremljal ga je na njegovih poteh in kramljal z njim.

Skalni Vilenjak je imel svoje skrite tihe sanje. Njegov dom so bile skalne votline, a želel si je, da bi imel grad - pravi skalni grad. Prepričan je bil, da bo edino tako postal pravi skalni Vilenjak.

Misel na grad ga je sčasoma tako prevzela, da ni mogel misliti na nič drugega kot na to, kako bi ga zgradil.

Po gori je nabiral skale, jih klesal in zlagal na kup. Kup je postajal vedno večji, a tudi ko je imel skal za grad že zadosti, nikakor ni mogel začeti. Skoraj se je že odločil, a kar naenkrat ni imel prave volje. Grad njegovih sanj je bil bel, razkošen, velik in prelep.

Zgodilo se je tudi, da je začel zlagati skale drugo na drugo, kakor da gradi zid, a ko je videl, da nima s čim zidati, mu je nenadoma zmanjkalo moči in spet se je prepustil sanjam. V resnici pa ni verjel, da bi takšen grad, kot si ga je predstavljal, sploh znal zgraditi sam.

Skale je preložil na drug kup, lepše in drugače, kot so bile prej, in se spet odpravil na goro, da si prinese novih in jih skleše.

“Še več skal bom sklesal, še lepše jih bom oblikoval in potem bom začel graditi. Nekega dne bom imel grad, vem, da ga bom imel,” je sam pri sebi glasno razmišljal.

Ko je tako hodil in hodil po gori sanjajoč in poln hrepenenja, je, ne da bi sam vedel kdaj, zavil z običajnih potov in se nenadoma znašel pred nenavadnimi cvetlicami.

Stal je in gledal in ni mogel verjeti svojim očem. Prvič po dolgem času je za trenutek pozabil na svoj grad.

Začutil je, da so cvetlice vilinske. Izžarevale so neko posebno moč, moč, ki mu je bila blizu.

“Kakšne cvetlice ... kako lepe so. Čudno, da jih še nikoli nisem videl. Prepričan sem bil, da na gori vsak kamen, vsako skalo poznam. Vsak dan sem šel tu mimo, kako je mogoče, da teh cvetlic nisem že prej videl? Tako lepe cvetlice niso mogle zrasti kar čez noč. Nekdo jih je moral posaditi, nekdo zanje skrbi in jih zaliva. Moram ugotoviti, čigave so. To vendar pomeni, da na gori ne živim sam. Ostal bom tu, dokler ne ugotovim, čigave so cvetlice.”

Tako se je odločil, se usedel v travo, se udobno naslonil na skalo in čakal, da kdo pride.

Doslej je bil prepričan, da je edini Vilenjak, ki se je zatekel v gore.

V samoto pa se je zatekla tudi Vilinka in v skriti zeleni dolini ob vznožju gore, na kateri je prebival Vilenjak, posadila svoje mavrične cvetlice.

Vilinkine cvetlice so čarobne cvetlice, ki lahko izpolnijo želje in uresničijo sanje. Vanje je vtkala misel o vsem, kar ima rada, obliko in lepoto vsega, kar ljubi. Moč, ki so jo izžarevale, je bila vera v dobro in lepo in to moč je čutil Vilenjak.

Vsak dan je Vilinka večino časa preživela med svojimi cvetlicami, jih negovala in se z njimi tudi pogovarjala. Nikogar ni pričakovala, in ko jo je Vilenjak pozdravil, se je zdrznila.

“Kako si me prestrašil! Kdo si? Kaj delaš tu? Ali vidiš moje mavrične cvetlice?”

“To so torej tvoje cvetlice. Seveda jih vidim! Skalni Vilenjak sem. Na tej gori prebivam in nabiram skale. Skoraj vsak kamen na gori poznam, večkrat sem že hodil tod mimo in čudno se mi zdi, da teh cvetlic nisem že prej opazil.”

“Čarobne cvetlice so. Ne moreš jih

videti, če same tega nočejo,” mu je razložila Vilinka.

“Torej so bile zame nevidne?” je bil začuden Vilenjak.

“Jaz jih vedno vidim, kdaj jih bodo videli drugi, se cvetlice odločijo same. Zakaj nabiraš skale?” je bila radovedna Vilinka.

“Na gori bi rad zgradil skalni grad in postal pravi skalni Vilenjak.”

“Si ga že začel graditi?” je hotela izvedeti še več.

Naenkrat je Vilenjak postal ves skrušen in utrujen. Pojasnil je Vilinki, da je grad, ki ga vidi v svojih sanjah, tako lep, da ne verjame, da bi takšnega zares znal zgradiiti.Tega v resnici še nikoli nikomur ni glasno priznal, niti sebi. Začutil je olajšanje. Tovor teže njegovih sanj je bil tako težak, da ga je komaj nosil, a se tega doslej sploh ni zavedal.

Vilinka je začutila Vilenjakovo stisko. Sočutno ga je pogledala in mu s prijaznim toplim glasom razložila: “Moje cvetlice imajo mnogo čarobnih moči in lahko ti tudi pomagajo uresničiti sanje.” V dlan mu je stisnila drobno zrno mavrične cvetlice.

“Posadi to zrno na mesto, kjer bi rad gradil. Zrasla bo cvetlica in z njo boš dobil moč, ki jo potrebuješ, da uresničiš svoje sanje.”

Še preden se je Vilenjak dobro zavedel Vilinkinih besed in zrna v svoji dlani, je že odhajala. Poklical jo je, a se ni ustavila.

“Stori, kot sem ti dejala. Prišla bom pogledat tvoj skalni grad,” mu je zaklicala v slovo.

Vilenjak njenim besedam ni verjel. Da bi iz drobnega zrna zrasla cvetlica in mu kar uresničila sanje - ne, tega ni mogel verjeti. A zelo si je želel, da bi imel svoj grad. Tako se je odločil storiti, kot mu je naročila, s tihim upanjem, da se bo zgodilo, kot je obljubila.

“Zrno je tako drobno! Še izgubil ga bom, če ga takoj ne posadim,” je dejal in ga brž posadil v zemljo na mestu, kjer je največkrat klesal skale.

Čakal je, a ne dolgo. Iz zrna je res zrasla velika modra cvetlica, prav takšna, kakršne je videl pri Vilinki. Kakor hitro se je razprl njen cvet, je Vilenjak v sebi začutil neizmerno moč.

“Toliko moči čutim v sebi! Kako lahke so skale! Kot bi bile iz papirja! Zgradil bom svoj sanjski skalni grad! Ne bom odnehal, dokler ne bo zgrajen!” je ves vesel in poln novih moči sklenil in se lotil dela.

Gradil je in gradil noč in dan in prav nobene utrujenosti ni čutil. Zlagal je skale

-kamen na kamen - dan za dnem, noč za nočjo ...

In kmalu je stal pred njim grad, prav takšen, kakršnega je videl v svojih sanjah, še lepši.

“Uspelo mi je. Zdaj sem pravi skalni Vilenjak. Imam svoj skalni grad. Tako ponosen sem.”

Kmalu ga je prišla obiskat Vilinka. Zadovoljna je ugotovila, da se je vse zgodilo, kot si je želela. Zrasla je modra cvetlica in grad je bil zgrajen.

Ko Vilinka podari zrno, da bi nekomu pomagala uresničiti sanje, navadno zraste modra cvetlica, kajti sanje so modre barve.

“Zelo lep grad imaš, skalni Vilenjak.”

“Pozdravljena Vilinka. Sanje so se mi uresničile. Postal sem pravi skalni Vilenjak. Hvala ti,” ji je hvaležno odgovoril.

“Modra cvetlica pred gradom že raste. Pri sebi imam še druga zrna. Če posadim še druge mavrične cvetlice, bo grad videti mnogo lepši.”

“Kakšne cvetlice?“je na Vilinkino začudenje Vilenjak neprijazno odgovoril.

“Prav takšne, kakršna je ta, ki ti je pomagala uresničiti sanje,” mu je razložila.

“Nič ne vem, da bi mi kakšna cvetlica kaj pomagala. To je moj grad. Zgradil sem ga sam s svojimi rokami. Gradil sem in gradil noč in dan, dokler ni bil zgrajen, in tu pred mojim gradom ne bodo rasle nobene cvetlice.”

“Cvetlica ti je dala moč, da si uresničil svoje sanje!” je vztrajala Vilinka.

“Nobenih cvetlic nočem pred svojim gradom. Samo skale bodo, kot se za skalnega Vilenjaka spodobi, samo skale hočem … Razumeš?” je osorno zabrusil.

“Prav, pomiri se. Ne bom jih posadila.”

Vilinka takšne nehvaležnosti ni pričakovala in za trenutek je začutila grenko razočaranje.

Ni mogla verjeti, da Vilenjak ne prizna, da mu je grad pomagala zgraditi moč njene mavrične cvetlice. Toda ni ji bilo žal, da mu je podarila zrno.

S svojimi cvetlicami se je odločila služiti lepoti. Cvetlico mora podariti tistemu, ki jo vidi - takšna je Vilinkina naloga. Cvetlice so same hotele, da jih podari Vilenjaku, sicer jih ne bi mogel videti. Zanj bi ostale nevidne.

Kakor hitro je Vilinka odšla, pa se je pred gradom Vilenjaka pojavila čudna mračnjaška prikazen z velikimi ušesi na veliki glavi, vijoličastorjave barve, dolgih rok in nog s tremi prsti in še brez obleke, pa sploh ni bila videti gola. Čudno je stopicala in sama pri sebi takole govorila:

“Črni sem mračnjak črnjak. Najboljši, najlepši, najmogočnejši, najstrašnejši … Ni ga lepšega, boljšega, imenitnejšega, kot sem jaz vsemogočnjak Nadutko. Prišel sem, da bi se naselil v ta grad!”

Še zdaleč ni bil videti ne lep, ne pameten, kaj šele imeniten, le hodil in držal se je strašno naduto. Njegove besede se z njegovim videzom nikakor niso ujemale.

“To je grad, o katerem se mi je sanjalo, grad, ki ga že dolgo iščem. Že neštetokrat sem ga videl v svojih sanjah in končno sem ga našel. Našel sem svoj sanjski skalni grad. Imeti grad, to je tisto pravo!”

Vilenjak se je delal, kakor da Nadutka sploh ne opazi, in se sam pri sebi kesal: “Kaj sem storil! Užalil sem Vilinko. Nisem priznal, da mi je grad pomagala zgraditi njena čarobna cvetlica, čeprav se tega prav dobro zavedam. Brez pomoči čarobne cvetlice mi nikoli ne bi uspelo. Joj, kaj sem storil! Kako sem mogel? Ni bilo prav, ni bilo prav …”

Nato je utihnil, se za trenutek zamislil in se zazrl v daljavo. Nenadoma se je njegov obraz popolnoma spremenil, kakor da bi postal druga oseba. Nemarno je zamahnil z roko in z grobim glasom dejal: “Pa kaj! Kdo še verjame v čarobne cvetlice? Pravljice ... To je moj grad. Zgradil sem ga s svojimi rokami, gradil sem in gradil noč in dan, dokler ni bil zgrajen. Nič ne vem, da bi mi kakšna cvetlica kaj pomagala. Ne bom gledal te rože pred svojim gradom. Vrgel jo bom proč - v prepad, da je nikoli več ne bom videl ... Pred gradom skalnega Vilenjaka morajo biti skale, samo skale ...”

Takoj ko je Vilenjak odšel s cvetlico v rokah, se je pred grad privalila nova prikazen, po dolžini rok in nog s tremi prsti in velikosti glave podobna prvi, vendar zelenkaste barve, bolj zlobnega obraza in prav tako brez obleke.

“Črni sem mračnjak črnjak, zloben sem ko sam vrag in mene se je treba bat!” Grulil je, kakor da straši, čeprav ni bilo nikogar, da bi se ga bal.

“Prišel sem, da bi se naselil v ta grad. To je grad, ki sem ga videl v svojih sanjah, in končno sem ga našel. Moj prijateljček Nadutko je že tu. Živio, Nadutko.”

... se nadaljuje ...